ZAKAJ VOZIM (NOSIM) DVE RAZLIČNI NOGAVICI?

Danes je 21. marec. Je svetovni dan ozaveščanja o Downovem sindromu.

Letos je vodilna misel PREMAGAJ STEREOTIPE o osebah z Downovim sindromom in njihovem življenju med nami.

 In če verjameš ali ne, vožnja in nošenje različnih, pisanih, vpadljivih, veselih nogavičk ta dan pri tem res pomaga. Kako? Vzbudijo radovednost in spodbujajo k pogovoru! ZATO!

Ko vas ljudje vprašajo: »Zakaj nosiš (voziš) dve različni nogavici?«, lahko odgovorite, da tako opozarjate in ozaveščate o Downovem sindromu. Zatem pa lahko o njem spregovorite in tako pomagate pri premagovanju stereotipov o osebah z Downovim sindromom. Kajti sterotipi (po)škodujejo. Zaradi njih nehamo razmišljati o posamezniku, otroku, mladostniku, odraslem z Downovim sindromom ali kakšno drugo  različnostjo ter sprejmemo posplošeno idejo o njih kot skupini drugačnih.

Tako vplivajo stereotipi. To so posplošene ideje o nekom ali nečem, kakšni da so. Sterotipi so lahko pozitivni, negativni, celo nevtralni, a najpogosteje so netočni oziroma celo popolnoma napačni. Prevzamemo jih, prenašamo naprej, redkeje pa o njih razmislimo in se poučimo. Pogosto temeljijo na zelo omejenih informacijah ali izkušnjah, predvsem iz vsakdanjih sporočil v okolju, medijih, splošni kulturi skupnega bivanja. Zelo so trdovratni in težko jih je spreminjati ali odpraviti.

Zaradi sterotipov o skupini oseb z Downovim sindromom ali kakšno drugo, duševno, telesno, senzorno oviranostjo se pogosto do teh oseb vedemo kot do manj zmožnih majhnih otrok, tako ravnamo in govorimo z njimi, podcenjujemo njihove sposobnosti, samostojnost, želje in interese. Do njih se ne vedemo kot do drugih ljudi podobne starosti, tistih brez oviranosti. Pogosto jih izključimo že zaradi našega  predvidevanja, da nečesa niso zmožni, željni, pripravljeni sodelovati v dejavnostih.

 RESNICA:

Ljudje smo različni. Vsak od nas je drugačen. Vsak posameznik z Downovim sindromom je drugačen. Vsaka oseba z oviranostjo, senzorno, duševno ali telesno, je drugačna. Ne obnašamo se vsi enako, nimamo radi enakih stvari, ne razmišljamo vsi na enak način.

Vsak od nas ima svojo lastno enkratno identiteto, interese, darove in talente, sanje, sposobnosti kot drugi. Nekaj imamo radi, drugega ne maramo. Imeti Downov sindrom je le en del tega, kdo smo v resnici. Nič ne pove o NAS. Ljudje smo. Ravnajte z nami kot s človekom. Spoznajte nas.

TOREJ:

Zakaj so letos izbrali prav takšno vodilno misel, predstavijo same osebe z Downovim sindromom.

Preveri na spletni strani njihove zgodbe. Še nekaj iztočnic za pogovor v knjižici.

Naš skakalec Žiga Jelar je svoji sestri posvetil naslednjo skladbo s prelepim videoposnetkom:

 

21. marec je generalna skupščina OZN 2012 razglasila za svetovni dan Downovega sindroma, saj datum simbolno izraža genetsko posebnost tega sindroma – torej tretji dodatni kromosom na 21. paru kromosomov človeške celice. Ta dan obeležujejo po številnih državah sveta in temu se pridružuje tudi Slovenija. V podporo oseb z Downovim sindromom si številni na današnji dan oblečejo različni nogavici kot simbolični znak podpore.

Štumfi, zokni, fusekli, kalcete, nogavice- že raznolikost imen pove, da nogavice SO zaaaaa  VSEEEEE😊.

ŠE NEKAJ O DOWNOVEM SINDROMU

Že v maminem trebuhu se določi, kakšni bodo naši lasje, barva oči, kako visoki bomo zrasli, kako hitri bomo, kako pametni. Ti podatki so zapisani v vsaki celici našega telesa, v kromosomih. Včasih pa se zgodi, da ima otrok en kromosom več.

Kromosomska motnja je posledica napake pri delitvi celic ob spočetju, ko imajo ljudje v svojih celicah namesto dveh še tretjo kopijo kromosoma 21.  Kromosomi so posebne nitke, na katerih so nanizani geni, ki nosijo dedno snov živih organizmov, določajo naše lastnosti brez naše volje.   V 95 odstotkih primerov nastane Downov sindrom kot posledica trisomije 21 kromosoma, v 5 odstotkih pa kot posledica translokacije (kar pomeni, da se dva kromosoma istega starša združita in se ob nastanku spolnih celic ne ločita pravilno). To se zgodi približno enkrat na 800 rojstev, slučajno, brez znanega vzroka in dogaja se že od nekdaj. Britanski zdravnik John Langdon Down je leta 1866 prvi pisal o Downovem sindromu pri otrocih, opisal jih je kot mirne, tople, družabne in neproblematične, z veliko sposobnostjo posnemanja in s ščepcem trme.  Otroci z Downovim sindromom pogosto imajo tipične skupne značilnosti, opazimo jih tako pri telesnih in duševnih sposobnostih kot pri značaju, a seveda so med njimi tudi velike razlike. Kot vsak  imajo  predvsem povsem individualne lastnosti, ki jih podedujemo od svojih staršev in zato smo vsi edinstveni, različni.

Če je v preteklosti veljalo,  da so zaznamovani in zaradi svojega videza izključeni,  se danes srečujemo v vsakdanjih okoljih, vrtcih, šolah, skupnostih.

 

(Skupno 132 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost